About me.

Moja fotografija
I wanna witness the miracle.

15. januar 2012

Kaj se zgodi, ko umremo?

Zagotovo si je že vsak kdaj postavil to vprašanje. Je namreč velika skrivnost, saj ko umremo, ne moremo več ničesar posredovati drugim, da bi lahko kdo karkoli izvedel.
Tako nihče ne ve nič.

vir: http://thumbs.hotnewhiphop.com/public/skin/1347677855_backgroundsmoke.png
Energija
Za začetek bi poudarila energijo. S tem mislim energijo v našem telesu. Mi smo energija, ki oživlja telo. In čisto fizikalno gledano, kaj se zgodi, ko umremo, če pa po zakonu o ohranitvi energije; energija ne nastane iz nič in tudi ne izgine v nič? Se pretvarja iz ene energije v drugo?

Energija ne more umreti, ni živa, kot naše telo. Energija je kot dim, ki se širi po zraku. Kam pa gre potem?

Reinkarnacija
Duša umrlega se ponovno uteleši v drugem bitju. Pomeni da ponovno oživimo, a v drugem telesu. Po nekaterih znanstvenih raziskavah, naj bi se dojenčki, dokler ne spregovorijo, spomnili večino iz 'prejšnjega življenja', pa tega žal niso sposobni posredovat. Ko začnejo govoriti, pa se delci spominov počasi začno pozabljati in začnejo novo življenje. Pozabijo se vsi stari spomini, občasno pa ostane v novem življenju kak vzorec iz prejšnjega življenja, ki pa ga žal ne prepoznamo. Lahko se pojavljajo tudi sanje, za katere pogosto ne vemo od kod izvirajo in bi si jih lahko razlagali z reinkarnacijo. Zanimivo je tudi to, da naj bi dojenčki videli duše, ki plavajo okoli nas in naj bi bili zelo občutljivi na njih. Nekateri malčki kar gledajo v zrak, se smejijo in kažejo okoli sebe na nam ne-vidne pojave, duhove, angele. To jim je omogočeno, ker so kot dojenčki še čisti, brez grehov in naj bi imeli odprto tretje oko.

vir: http://images.psxextreme.com/wallpapers/ps3/death_alive_511.jpg
Dr. Ian Stevenson je raziskoval primere spontanega spominjanja preteklih dogodkov iz življenj na otrocih. Ugotovil je, da je večja verjetnost, da se spomini prenesejo v novo življenje, če se je prejšnje končalo nasilno. Pogosto imajo taki otroci kakšna nenavadna znamenja ali prirojene telesne nepravilnosti, ki ustrezajo usodni rani iz prejšnjega življenja. Pojavljajo se tudi fobije, nagnjenja ali bolezni, ki naj bi ustrezale načinu, kako so umrli.

Ideje o preseljevanju duš in prenašanju energije segajo že v peto stoletje pred našim štetjem. Do sredine prejšnjega stoletja je bila to stvar osebnega prepričanja, sedaj pa je že ena od znanstvenih hipotez. Pojasnjevala naj bi nenavadne pojave, kot na primer izkušnje bližine smrti in preteklih življenj.

Atomi
»Vsak atom v vas je bil skoraj zagotovo že v številnih zvezdah in je sestavljal na miljone različnih organizmov, preden je postal vaš del.« (Bill Bryson)
To pomeni, da smo sestavljeni iz atomov, ki so morda nekoč pripadali Shakespearu, Beethovnu, Napoleonu, torej katerikoli osebnosti, ki si jo lahko zamislite. Logično? Ne ravno..

Je v sedanjosti preteklost?

Mnogo ljudi ne verjame v reinkarnacijo, saj se prejšnjih življenj ne spomnijo. Znanost pa vseeno brani materialistično dogmo, ki zagovarja tezo, da so možgani bistvo človeka, zavest pa je posledica biokemijskih in bioelektričnih procesov, ki potekajo v njih.

V vsakem preteklem življenju naj bi tudi poznali večino ljudi, ki jih poznamo v zdajšnjem življenju in jih bomo poznali v bodočih življenjih. Tako so lahko bili na primer naši starši v prejšnjem življenju naši prijatelji, rešitelji, otroci.. karkoli, kar nas je na nek način povezovalo.

Zavest
Vprašanja o življenju in smrti res burijo domišljijo. Možnost, da se življenje nadaljuje po smrti in zavest lahko deluje tudi zunaj telesa, je precej dobra teorija, ki odgovarja na problem, kako pojasniti dobre in slabe človeške usode.
Zavest naj bi bila kot nosilec individualnosti in informacije o samostojni entiteti, ki se izraža skozi fizične možgane. Poleg biološke evolucije obstaja tudi evolucija zavesti. V evolucijskem procesu se zavest seli iz telesa v telo in dobiva vedno nove izkušnje. Človek se rodi kot nepopisana stran papirja, ampak ima vseeno s seboj dediščino preteklosti. Ne le genetsko ampak tudi izkustveno in informacijsko. Tu se sedaj postavi kup vprašanj. Kaj človek sploh je? Od kod prihaja, kam gre? Kaj je cilj evolucije zavesti?

Literatura, če vas tovrstna tema zanima: Michael Newton, Usoda duš

Freud: »Duše ni, obstaja le duševnost, ki se jo da razumeti.« Ta duševnost naj bi bila razdeljena na dele: jaz, nadjaz, ono, zavest, predzavest in nezavedno. Vse skupaj predstavlja spomin.

Duhovi
Obstaja mnogo teorij. Nekatere duše, si želijo ostati še nekaj časa na zemlji, želijo se posloviti od svojih bližnjih. O tem obstaja veliko zgodb. Ko nekdo nam poznan umre, se po navadi vedno zgodi nekaj, kar je bilo značilno zanj. Morda ga celo slišimo, vidimo ali čutimo v bližini. To naj bi bile duše, ki mogoče česa na zemlji niso dokončale, kar bi morale ali pa so zatavale in ne najedjo poti domov.
Druge duše, ki se počutijo dobro in se odločijo da so res opravile svojo nalogo na zemlji, odidejo, se reinkarnirajo… Slabe duše pa naj bi bile kaznovane, v mučnem trpljenju - najlažje - naseljene v neko telo, kjer bodo celo življenje iz določenega razloga trpele.

Duhove težko zanikamo, saj obstaja preveč zgodb in prigod o njih, ki so se dogodile že skoraj vsakemu. Neumno bi bilo trditi, da temeljijo zgolj na domišljiji. Kaj torej to pomeni? Edini dokaz, da energija duš ostaja in se (po vsej verjetnosti) prenaša.


vir: http://2.bp.blogspot.com/-tzU2RsIBGFY/UItOfPiAe7I/AAAAAAAAAXk/
mHguiHDGdak/s1600/london_ghost_1-3.jpg

Energija je neuničljiva. Ko smo pripravljeni na novo lekcijo, si izberemo novo telo, novo lupino. Spoznamo vse kar nam je usojeno in kar je potrebno. Vsakič v vsakem življenju se poskušamo čim več naučit, da lahko potem napredujemo. Izgine le naše telo.